Po 85 letih se v središče Ljubljane vrača skoraj 4 metre visok kip

Pred približno 85 leti je v središču Ljubljane izginil 3,7 metra visoki kip Sejalec priznanega slikarja in kiparja Franceta Kralja. Do usodnega trenutka je skulptura slovenskega ustvarjalca, ki je tedaj veljal za sinonim slovenskega ekspresionizma, manj kot desetletje stala na pročelju stavbe Hranilnega in posojilnega konzorcija državnih uslužbencev na Gajevi, današnji Štefanovi ulici. Nato je za njo izginila sleherna sled, spomin o njenem obstoju pa je začel počasi bledeti iz družbenega spomina.

Okoli leta 2013 pa je stanovalec stavbe, Vid Libnik (Libnik je sicer tudi vodja digitalnega razvoja na N1, op. a.) začel raziskovati zgodovino stavbe, kjer je bil nekdaj poleg meščanskih stanovanj tudi sedež finančne institucije. Med pregledovanjem arhivske dokumentacije je naletel na obstoj Sejalca in začelo ga je močno zanimati, kaj se je s kipom zgodilo. "Pritegnila me je skrivnost njegove usode, začel sem raziskovati, a odgovora najprej nisem našel," je pojasnil. Preiskal je arhive, knjige in časopise iz tistega časa, a odgovora na vprašanje, kaj se je zgodilo s Sejalcem, ni našel nikjer.

Nato je ubral drugo pot, odgovore je poskušal najti pri živih pričevalcih. V sami hiši se tudi najstarejši prebivalci niso več spominjali kipa. Nato je poskušal ugotoviti, ali ima Kralj kakšne še živeče sorodnike, ki bi morda poznali skrivnosti družinske zgodovine. Libnik je tako stopil v stik z danes že pokojnim arhitektom Zlatom Kraljem, sinom kiparja Franceta Kralja. "Napisal sem mu pismo," se spominja začetkov zgodbe Libnik. Nekaj dni kasneje je dobil klic arhitekta, v katerem mu je ta na njegovo veliko veselje odgovoril: "Seveda vem, kaj se je s kipom zgodilo!"

Razjasnjen misterij in malce računanja

Kot je Libniku pojasnil Zlat Kralj, je kot otrok pogosto opazoval kip na stavbi, saj je vsak dan hodil mimo v bližnjo šolo. Dobro se je spomnil tudi njegove usode. Njegov oče je pri kiparjenju eksperimentiral z novimi postopki izdelave, kip je bil tako v notranjosti lesen ter obdan z bakrom. Kot kaže, je na nekem mestu slabo spojil spoj, voda je tako pronicala v notranjost, les je strohnel in kip se je sesedel sam vase, je razložil kiparjev sin.

Kot je Libniku še razkril Zlat Kralj, se je tedaj Fran Milčinski Ježek na radiu pošalil iz usode Sejalca in v etru dejal: "Kaj to znači, Kralj France, da ti vsa umetnost mre? Lani prvi, letos drugi, kip tvoj že počiva v trugi." Libnik je poskušal najti več informacij o tej izjavi na radiu, a naletel na identično objavo v satiričnem časopisu Toti list. Odgovora na vprašanje, ali je Ježek izjavo prebral iz zapisa v Totem listu, ali je časnik poobjavil njegove hudomušne besede, ali pa gre morda le za pomešanje podrobnosti družinskega zgodovinskega spomina, ni našel. Je pa s pomočjo zapisa lahko preračunal, kdaj naj bi kip "izginil" s stavbe na današnji Štefanovi ulici.

Ta prvi kip, ki da že počiva v trugi, je bil namreč ključnega pomena za to, da je Libnik lahko določil časovni okvir, v katerem je Sejalec dočakal svojo usodo. Gre za kip Kmečka mati z otrokom in kravo (Priroda), ki ga je Kralj izdelal leta 1938, leto dni kasneje pa ga je ljubljanska občina odkupila in postavila na Muzejski trg. Po nenaklonjenem članku slikarja in publicista Čora Škodlarja v časniku Jutro so ga nato vandali julija 1939 poškodovali in polili s katranom. Ker je bil zapis v Totem listu objavljen 1. februarja 1941, je torej mogoče sklepati, da je bil Sejalec uničen bodisi konec leta 1940 ali na začetku leta 1941, je pokazalo Libnikovo poizvedovanje.

Od sanjarjenja do konkretne ideje o rekonstrukciji

Med raziskovanjem, kaj se je zgodilo s Sejalcem, se je Libniku utrnila tudi ideja, da bi lahko Sejalca postavili nazaj na stavbo. "Že kmalu po tem, ko sem prvič izvedel za kip, sem pomislil, da bi ga lahko vrnili na stavbo, a sprva je bilo to bolj sanjarjenje." Nato pa je v nekem trenutku pomislil, da bi se lahko resno lotil tega projekta. Govoril je z nekaterimi sosedi, ki so bili nad idejo navdušeni. "Prav tako je imela ideja od samega začetka podporo Zavoda za varstvo kulturne dediščine."

Leta 2018 je nato začel s pisanjem prošenj in pobud. V postopku, ki je sledil, pa je naletel na bistveno več zapletov, kot si je sprva predstavljal.

Komisija za spomenike in obeležja Mestne občine Ljubljana je že po prvi prošnji leta 2018 načeloma podprla ponovno postavitev kipa na stavbo, a denarja za projekt ni bilo. Po nekaj letih jim je le uspelo najti skupni jezik; del stroškov so prevzeli lastniki stanovanj, del pa donatorji, pri iskanju katerih je pomagala Mestna občina Ljubljana. Dogovorjeno je bilo tudi, da bo pod mentorstvom akademskega kiparja in profesorja kiparstva Matjaža Počivavška za izvedbo rekonstrukcije poskrbela Akademija za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO).

Od serije replik in figuralnih nalog do 3,7 metra visokega kipa

Kot nam je pojasnil Počivavšek, ki je kot kipar in umetnik član spomeniške komisije Mol, je že ob prvi prošnji za podporo projektu, ki jo je na komisijo poslal Libnik, zastrigel z ušesi. Predlagal je, da se projekta lotita nadarjena študenta ALUO Denis Dražetić in Denis Vučko.

Mlada kiparja sta v vmesnem času, ko je dogovarjanje o podrobnostih projekta še potekalo, izdelala tudi repliko Kopalke, ki danes ponovno krasi vhod kopališča Ilirija v Ljubljani. Kip Franceta Goršeta so namreč ukradli konec junija 2007, Dražetić in Vučko, tedaj absolventa magistrskega študija kiparstva, pa sta repliko naredila s pomočjo dveh fotografij originala ter s pomočjo živega modela, tj. članice Plavalnega kluba Ilirija, ki se je v kiparskem ateljeju postavila v enako pozo, kot jo upodablja kip.

Tudi pri projektu rekonstrukcije Sejalca so poskušali dobiti čim več dokumentarnega gradiva in skic, v pomoč pa jim je bil tudi manjši, 57 centimetrov visoki študijski kip Sejalca, ki je shranjen v zbirki Galerije Božidar Jakac Kostanjevica na Krki. Še posebej koristne so bile fotografije originalnega kipa, ki jih je Libnik našel v muzejih in arhivih.

Kot je pojasnil Počivavšek, gre pri Sejalcu za že stilizirano, ploskovito formo, zato so si s skicami pomagali predvsem pri iskanju proporcev in giba skulpture. Vučko in Dražetić pa sta med študijo preučila tudi opus Kralja iz obdobja, v katerem je nastal Sejalec. Ugotavljala sta, kakšno modulacijo je imel ter katere so bile njegove druge realizacije, in jih med seboj stilsko in oblikovno primerjala.

Kot je dejal Libnik, je bilo sprva mišljeno, da bo kip narejen iz umetne mase. "A po pogovorih z različnimi strokovnjaki smo ugotovili, da življenjska doba takega kipa na prostem v najboljšem primeru ne bi bila daljša od 50 let, nekatere ocene pa so bile celo samo 15 let." Zato so sklenili, da bi bila boljša izbira bron, kar pa je celoten projekt precej podražilo. Ker pa je bron eden izmed najtrajnejših materialov, ki ob tem zahteva tudi najmanj vzdrževanja, bo tako postavljena skulptura skoraj "večna".

Posamezni bronasti kosi so trenutno odliti, kipar Dražetić pa v livarni Livartis sodeluje pri varjenju in sestavljanju skulpture v končno formo. Ponovna postavitev kipa na stavbo je predvidena junija.

Kot je pojasnil Počivavšek, si pri tovrstnih projektih ne morejo pustiti veliko umetniške svobode. "Kiparji ne morejo interpretirati nečesa, kar je že bilo interpretirano. Nastopijo pa drugi izzivi, predvsem tehnološki in tehnični." Izziv je tako predstavljala velikost skulpture, gradnja ogrodja, način nametavanja gline in moduliranja, je naštel Počivavšek, ki je bil kiparjema z mentorskimi nasveti v veliko pomoč. Sam je namreč v študijskih letih kot asistent sodeloval pri izdelavi več spomenikov kiparja Stojana Batiča, kjer se je naučil, kako pristopiti k tako veliki skulpturi.

O praznih mestih na fasadah

Pri rekonstrukcijah (nekoč) že obstoječih kipov pa se včasih porajajo tudi kritike, češ zakaj se energija vlaga v postavljanje kopij namesto v moderno produkcijo. "Ko se rekonstruira neko zelo kvalitetno delo, ki je bilo uničeno ali ukradeno, ter se to delo potem postavi na mesto izvorne skulpture, se s tem ohranja spomin na dogodek, osebo ali spominski kraj," je pojasnil Počivavšek. Kot je dodal, je postavljanje nove in moderne umetnosti v novo okolje seveda nujno, a tudi pomena vračanja izgubljenih umetnin v javni prostor ne gre spregledati.

"Gre za dve povsem različni stvari. Na mesto skulpture, ki je že bilo označeno z nekim spominom oz. dogodkom, ne moremo postaviti nečesa drugega. Če se le da, naj se postavi kopija ali reinterpretacija, za nove skulpture je dovolj prostora drugje," je pojasnil akademski kipar.

Kot je ob tem še izpostavil, je na stavbi na drugi strani Štefanove ulice prav tako stala skulptura, ki je padla s pročelja. Šlo je za skulpturo sv. Jurija, ki ubija zmaja, zdaj pa je na njenem mestu le sled in packa, ki priča o tem, da je tam pred časom nekaj bilo. "Ta skulptura sedaj manjka in opozarja tudi na to, da so arhitekti in kiparji nekoč bistveno bolj sodelovali. Plečnik, denimo, je pri načrtovanju z veseljem sodeloval s kiparji, ki so s svojimi skulpturami obogatili fasade. Obe stroki sta se med seboj spoštovali in cenili, danes pa tega plodnega sodelovanja, vsaj v tolikšni meri kot nekoč, ni več," je poudaril sogovornik. "In na ta manko opozarjajo prav prazna mesta na fasadah, kjer so nekoč stale skulpture," je dodal.

"Ne gre zgolj za estetsko odločitev"

Kot je še pojasnil pobudnik in koordinator projekta Vid Libnik, odločitev za ponovno postavitev kipa ni bila zgolj estetska, temveč tudi izraz spoštovanja do slovenske kulturne dediščine in do priznanega slovenskega umetnika Franceta Kralja. "S Sejalcem, ki vizualno uteleša pregovor 'Kar seješ, to žanješ', pa ohranjamo tudi spomin na investitorja stavbe, Hranilni in posojilni konzorcij Kreditne zadruge državnih uslužbencev," je še pojasnil.

Ko je bil kip uničen, del svoje identitete, tako Libnik, ni izgubila le stavba, temveč celoten okoliš: "Z vrnitvijo tako velikega kipa v prostor pa ta ponovno dobiva pomemben vizualni poudarek, ki ga je soseska in Ljubljana izgubila pred 85 leti."

Kot še poudarja, je v vseh teh letih pri projektu sodelovalo kar nekaj dobrosrčnih ljudi, ki so vsak posebej prispevali košček k uresničitvi projekta. "Prepoznali so pozitivno zgodbo in nam pomagali, tudi izven delovnega časa, brezplačno in vsem se najlepše zahvaljujem," pravi Libnik.

Projekt rekonstrukcije so podprli na Mestni občini Ljubljana, Četrtni skupnosti Center, Zavodu za varstvo kulturne dediščine, v Galeriji Božidar Jakac, ki je skrbnica Kraljeve dediščine, in tudi dediči kiparja Franceta Kralja, česar je Libnik še posebej vesel.

Predvidoma junija tako sledi še slavnostna postavitev 3,7 metra visokega in okoli 700 kilogramov težkega kipa na njegovo izvorno mesto. Pod skulpturo bo tudi tabla z osnovnimi podatki o kipu, na njej pa bo tudi QR koda, ki bo vodila do posebne spletne strani kipsejalec.si, posvečene projektu, kjer je podrobno opisana zgodba kipa in potek rekonstrukcijskih del.